6.4 POMEN MOLEKULARNE PATOLOGIJE ZA ZGODNJO SPOZNAVO RAKA GRLA
Kljub velikemu napredku zdravljenja bolnikov z rakom grla, tako s kirurgijo kot obsevanjem in kemoterapijo, je število laringektomij - odstranitev grla, še zelo veliko. Bolniki z razširjenim rakom grla pričakujejo rešitev tega problema s transplantacijo organa, vendar uspešno presaditev še vedno preprečujejo mnoga nerešena vprašanja v zvezi s tem posegom. Trenutno edina svetla točka, ki daje upanje, je zgodnje odkrivanje, ne le rakavega tkiva, temveč že sprememb na sluznici grla, za katere vemo, da se pogosto razvijejo v karcinom. Prav v tej smeri je v veliko pomoč molekularna patologija, najmlajša veda v biomedicini, ki preučuje spremembe v dednih zasnovah in njihovem izražanju.
Nova vedenja o molekularnih regulatornih mehanizmih v zdravi, bolni in še posebej v rakavi celici odpirajo obetajoče diagnostične in terapevtske možnosti. Popoln dedni zapis pri človeku, genom, ki ga sestavlja okoli 30.000 genov (bioloških enot dednosti), je bil odkrit šele leta 2000. Odkritje človeškega genoma je opisano kot revolucija v razumevanju karcinomske genetike, ki bo omogočila nova spoznanja o nastanku, razvoju in zdravljenju za človeka tako usodne bolezni.
Z najnovejšimi metodami v molekularni patologiji so znanstveniki odkrili, da so vse bolezni povezane z določenimi genskimi spremembami. S pomočjo odkrivanja teh sprememb v dednih zapisih bo mogoče, ne le natančneje ovrednotiti in še bolj zgodaj spoznavati bolezenske spremembe, temveč tudi popravljati genske napake in učinkoviteje usmerjati zdravljenje. Po delovanju so geni razvrščeni v štiri velike skupine. V prvo skupino sodijo onkogeni, ki pri določenih okvarah spodbudijo rast tumorja (onkogeno delovanje). V drugi skupini so zaviralni geni, ki pri normalnem delovanju zavirajo rast celic. Pri njihovih okvarah to delovanje preneha. V tretji skupini so geni, ki sodelujejo pri odpravljanju okvar v genomu. V četrti skupini pa so geni, ki uravnavajo programirano smrt celic. Zdravljenje bo preprečevalo delovanje onkogenov, nadomeščalo okvarjene zaviralne ter popravljalne gene in podpiralo delovanje imunskega sistema. Vse te spoznavne in napovedne možnosti, ki jih nudi molekularna patologija s pomočjo izredno natančne tehnologije, postajajo vedno pomembnejše tudi pri razvrščanju hiperplastičnih sprememb na sluznici grla v posamezne rizične skupine glede na verjetnost pretvorbe v rakavo rast. Tako bo molekularna patolologija v prihodnje prav gotovo omogočala zgodnejšo diagnostiko in tudi uspešnejše in pravočasno zdravljenje.
Svetlobno mikroskopski pregled vzorcev tkiva vzetih iz vidno najbolj spremenjene sluznice v grlu je še vedno temeljna in najpomembnejša vsakodnevna preiskava za spoznavo nravi bolezni. Pri pregledu je ključno vprašanje ali so spremembe benigne (nenevarne) ali maligne (rakave). Preiskava temelji predvsem na celičnih in strukturnih nepravilnostih obolelega tkiva. Vendar s histološkim pregledom ni mogoče vselej zanesljivo napovedati poteka rakave bolezni, morebitnih zasevkov in čas preživetja. Prav tako ni mogoče predvideti razvoja predrakavih sprememb v napredovano obliko bolezni. In prav v tem področju se danes vse bolj uveljavljajo mnogoštevilne tehnike molekularne patologije s katerimi je mogoče ovrednotiti spremembe zelo zgodaj, že na stopnji genov, ko celice še niso vidno spremenjene.
Karcinom je večstopenjski proces z zaporednimi okvarami številnih genov, ki sprožijo v nekem časovnem zaporedju nenadzorovano razmnoževanje spremenjenih celic že pred vidnim pojavom predrakavih in rakavih sprememb. Za razvoj raka v grlu je po današnjem vedenju potrebnih vsaj devet sprememb v različnih genih. Vse raziskave molekularne patologije, tudi v zvezi z rakom grla, so usmerjene v zgodnje odkrivanje okvar genov in njihovih produktov, ko tkivo še ni rakasto spremenjeno. Z odkritjem zanesljivih napovednih dejavnikov, ki ob tem procesu nastajajo, pa bo moč
predvidevati razvoj bolezni in pravočasno ustrezno zdraviti že začetne spremembe. Znanstveniki si tudi prizadevajo, da bi okvarjene gene zamenjali z zdravimi in tako preprečili nastanek tumorja. Poudariti je treba, da so raziskave na področju molekularne patologije šele na začetku razvojne poti in jih še ni mogoče uporabljati pri vsakodnevnem kliničnem delu.
Najpogostejša oblika raka v področju glave in vratu, ploščatocelični karcinom, predstavlja približno 5% na novo odkritih malignomov v Evropi in ZDA, med njimi je tudi velik odstotek raka grla. Zaradi te bolezni je bilo na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v Ljubljani leta 2000 operiranih 48 bolnikov, 44 moških in 4 ženske; več kot pri polovici bolnikov je bila narejena laringektomija.Kronično uživanje alkohola in kajenje cigaret sta glavna vzročna dejavnika za razvoj malignih tumorjev v predelu glave in vratu. Vendar vsi, ki izdatno in prekomerno uživajo te strupene snovi, ne zbolijo za rakom. Individualne razlike v občutljivosti na cigaretni dim in žgane pijače se danes vse bolj pripisujejo različnemu delovanju obrambnega sistema pri posamezniku in le v določenih pogojih bodo zunanje in notranje karcinogene snovi povzročile prav tiste genske okvare, ki so potrebne za nastanek rakave rasti.
Pomembno je tudi vedeti, da obstaja pri bolnikih z rakom v področju glave in vratu velika možnost pojave novega karcinoma, lahko sočasno ali v različnem časovnem intervalu. Tudi to dejstvo je moč razložiti z izsledki molekularne patologije z nadaljnjim kopičenjem genetskih sprememb v celicah, če bolniki ne prenehajo z uživanjem žganih pijač in kajenjem. Pri rakavih bolnikih se lahko v zgornjem delu dihalne in prebavne poti zaradi delovanja teh škodljivih snovi in posledičnih genskih sprememb razvije še drugi ali celo tretji karcinom. Temu se lahko izognejo, da opustijo škodljive navade in razvade.
Izsledki molekularne patologije so v celoti utrdili prepričanje, da je rak genska bolezen, njen nastanek pa povezan z okvaro delovanja genov zaradi najrazličnejših škodljivih zunanjih in notranjih dejavnikov (cigaretnega dima, alkohola, onesnaženega ozračja, virusov, hormonov). Vseh mehanizmov pri razvoju raka še ne poznamo v celoti. Po drugi strani moramo poudariti, da se dedne oblike raka s prirojenimi genskimi okvarami v področju glave in vratu pojavljajo le izjemoma. Medicina upravičeno pričakuje, da molekularna patologija ne bo le razjasnila mehanizmov pri nastanku raka, ampak bo razvila tudi uspešno orožje proti tej bolezni, ki je še do nedavnega veljala za pravcato enigmo.
