14. ČUSTVENI ODZIVI NA BOLEZEN IN ZDRAVLJENJE
Diagnoza rak je predvsem zaradi še do nedavno vsesplošno utrjenega zloveščega glasu o neuspešnosti zdravljenja za večino bolnikov in njihovih svojcev, hud čustven pretres na katerega se posameznik specifično čustveno odziva. Bolezen vnaša nemir strah, potrtost, zaskrbljenost in jezo hkrati. Rakava bolezen postavlja bolnika in njegovo družino, ne glede na to, kako poteka pred hude življenjske preizkušnje in krize. Na tej poti so za bolnike najtežji trenutki, ko zve za naravo bolezni in se mora odločiti predlagano zdravljenje. Naslednja kritična točka je obdobje po operaciji, ki zahteva prilagajanje na spremenjeno telesno podobo in funkcijo (govor, požiranje). Tretje boleče obdobje je vrnitev iz zaščitenega okolja v bolnišnici domov, k svoji družini. Četrti prelomni dogodek je po nekaj tednih, ko bolnik telesno okreva in ni več deležen vse, po njegovem mnenju potrebne nege in podpore, čeprav bolnikova čustvena prilagoditev v tem obdobju še ni končana. Bolnik se mora čim hitreje vrniti v vsakdanje življenje in se spoprijeti s spremembami, ki so nastale po operaciji. V tem času, ko se mora nenehno prilagajati, mora premagovati tudi negativne čustvene odzive na bolezen in zdravljenje. Najpogostejši čustveni sopotniki bolezni in zdravljenja so strah, potrtost in hkrati tudi jeza. Od tega, koliko možnosti ima bolnik za izražanje in prebolevanje negativnih čustev ter koliko pozornosti je deležen, v veliki meri zavisi, kako bo okreval, ne telesno, temveč tudi duševno.
Kako človek sprejme bolezen in se prilagodi posledicam laringektomije, je odvisno od številnih dejavnikov, kot so: starost, spol, življenjske okoliščine, izobrazba, narodnost, socialno ozadje, življenjska filozofija ter verska pripadnost. Pri tem je najpomembnejša bolnikova osebnost v ožjem pomenu besede oziroma njegove osebnostne značilnosti, ki so odločilne za uspešno spoprijemanje z življenjskimi izzivi. Diagnoza rak, operacija in izguba tako pomembnega organa,
kot je grlo, povzroča hude čustvene pretrese, s katerimi se mora človek spoprijeti z lastnimi obrambnimi mehanizmi, ti pa so skladni z njegovo osebnostjo.
Neposredna prilagoditev je odvisna tudi od bolnikovega vedenja in odnosa do raka. Ne nazadnje so pomembne izkušnje,ki jih morda že ima s to boleznijo v družini ali v bližnjem okolju. Zaradi velikega pomena pozitivnega odnosa do zdravljenja in prilagajanja na posledice zdravljenja je pomembno vedeti, da je danes po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji že veliko laringektomiranih, ki razumljivo govorijo in uspešno opravljajo svoje delo kljub dihaIni odprtini na vratu. Razširjeni zlovešči mit o neuspešnosti zdravljenja rakavih bolnikov, počasi izgublja zastrašujoč pomen.
Že sama diagnoza rak je povezana s predstavami, ki se jih vsakdo boji. Z njo povezujemo bolečine, telesno pohabljenost, osamljenost in smrt. Ko se mora bolnik odločiti za laringektomijo, je večina hudo zaskrbljena zaradi operacije, izgube govora in zaznamovanosti (dihaIna odprtina). Težko izražen, a vedno prisoten je osnovi strah pred širjenjem bolezni in pred smrtjo. Pri tem imajo zelo negativne posledice napačna pojasnila in predstave, ki krožijo med premalo poučenimi bolniki. Proti strahu se skuša vsakdo zaščititi na sebi lasten način, ki je pri nekaterih bolj, pri drugih manj uspešen. Tu se lahko koristno vključi strokovnjak, ki pomaga bolniku razrešiti čustvene težave, ga nauči tehnike sproščanja, pozitivne vizualizacije, itd. Strokovna psihološka pomoč je še posebno priporočljiva za bolnike, ki so se že pred laringektomijo nagibali k potrtosti ali imajo težave z medsebojnimi odnosi.
Za bolnika je koristno, če se jasno zaveda, da v boju z boleznijo ni sam, temveč med strokovno usposobljenimi ljudmi, ki ga razumejo in so mu pripravljeni pomagati. Večine svojih skrbi se bo hitreje razbremenil, če se bo sproščeno pogovoril z zdravnikom o vseh vprašanjih, ki ga mučijo v zvezi z boleznijo in operacijo. Ti pogovori bodo utrdili bolnikovo zaupanje, da bo storjeno vse, kar je možno in mu tako zmanjšali strah pred neznanim. Bolnik se mora zavedati, da je zdravnik njegov zaveznik v boju proti bolezni, zato mu mora zaupati in aktivno sodelovati pri zdravljenju rehabilitaciji.
Ljudje se zlasti v kritičnih okoliščinah radi vračajo v svoje otroštvo. Strah je manjši, ko se prižge luč in se lahko nekoga oklene predvsem svojih najbližjih. Vloga družine, zlasti zakonske partnerja, je zelo pomembna. Bolezen lahko poglobi medsebojno razumevanje in obenem predstavlja preskusni kamen trdnosti zveze. Poslušanje in razumevanje, realen odnos do bolezni veliko zdravega humorja, olajšajo najtežje dneve in utrdijo medsebojne vezi. Ne samo družina, tudi širše okolje je odgovorno kako in kdaj se bo laringektomirani vrnil v normalno življenje. Laringektomijo veliko laže prenesejo tisti, ki imajo trdno oporo tako pri bližnjih svojcih kot tudi v širši družbi.
Sodobne raziskave potrjujejo staro, z izkušnjami pridobljeno mnenje, da prej ozdravi človek, ki se proti bolezni bori, kot tisti ki se preda. Še posebej to velja za potrtost, ki se v različni meri pojavlja kot odziv na diagnozo rak in na zdravljenje. Dokazano je, da vedra, optimistična duševna naravnanost ugodno vpliva na telesne obrambne mehanizme, medtem ko delujeta obup in potrtost v nasprotni smeri. Iz tega sledi, da je treba z lastno voljo in s pomočjo okolice gojiti zaupanje, da se bo zdravljenje uspešno končalo. Najpreprostejša pomoč proti potrtosti sta pogovor s človekom, ki mu zaupamo in lastna dejavnost. Bolnik se lahko ukvarja z vsem, kar ga je kdaj veselilo, seveda v mejah njegove telesne zmogljivosti. Ne smemo zanemariti pozitivnega vpliva primarne dejavnosti, ki človeku pomaga v normalno življenje. Njegovi najbližji, lastna dejavnost, samozavest in volja do življenja so laringektomiranemu posebna spodbuda in volja do življenja, da normalno živi in dela ter dočaka visoko starost.
Kratkotrajni potrtosti se v večini primerih po laringektomiji ni mogoče izogniti in je povsem normalen pojav, vendar ni potrebno, da bi strah in potrtost človeka zajela do take mere, da bi od življenja ničesar več pričakoval in da ga zunanji svet ne bi več zanimal. Negativni čustveni odzivi po laringektomiji so povsem razumljivi, vendar se skoraj vsak slej ko prej, vrne v normalen tok življenja. Bolnik mora izkoristiti vse oblike strokovne pomoči, ki mu jih nudijo zdravnik, logoped, psiholog in socialna delavka; v veliko podporo mu je tudi Društvo laringektomiranih Slovenije. Odločiti se je treba za nov način življenja, opustiti škodljive navade in razvade ter se zavedati, da ob vsaki, še tako hudi življenjski preizkušnji, obstaja možnost tudi brez grla živeti človeka vredno življenje.
