13.3 DUŠEVNA REHABILITACIJA
Odstranitev grla prizadene človeka v celoti. Z izgubo temeljnega organa za govorno sporazumevanje in z vidno lepotno spremembo (traheostomo), ki navzlic vsemu zbuja pozornost okolja, ali je vsaj zapažena, so povezane obsežne psihološke in socialne posledice. Rehabilitacija laringektomiranih bolnikov zato ne s biti usmerjena samo na osrednji problem, to je na osvajanje novega načina govora, temveč mora zajeti vsega bolnika in uporabiti vse možne načine potrebne pomoči, da se bo najbolje prilagodil na življenje brez grla. Bolnikovo rehabilitacijo smatramo za uspešno, če se je bolnik zmožen učinkovito sporazumevati, če se duševno primerno prilagodi in ohrani način življenja na isti ravni kot pred operacijo. Za dosego teh ciljev je potrebno usklajeno sodelovanje različnih strokovnjakov, bolnika in njegovih svojcev.
Slika 42. –izlet psihosocialne rehabilitacije
Ko bolnik prestane kirurški poseg ter se vrne v vsakdanje življenje, se znajde pred vprašanjem, kako naj se čimprej prilagodi posledicam in znamenju operacije. Večino najbolj prizadene izguba govora in strah pred širjenjem bolezni. Skrbi jih tudi, kako jih bodo sprejeli domači. Če so žena in najbližji sodelovali ves čas priprave na operacijo in pri nadaljnjem zdravljenju, je ta strah odveč, saj so dobro seznanjeni z bolnikovim zdravjem in načinom pomoči.
Najtežavnejših je prvih nekaj mesecev po operaciji. Takrat pride marsikdaj tudi do nesporazumov v družini. Po pretresu, ki ga je povzročila bolezen, sta oba zakonca bolj občutljiva. Normalno sporazumevanje je oteženo in prihaja do trenutkov, ko obema zmanjkuje potrpežljivosti. Mnoge žene muči predvsem strah pred rakom, bojijo se, da je bolezen nalezljiva. Strah je popolnoma neupravičen, rak ni nalezljiva bolezen!
Bolnik najlažje pozabi na bolezen, ko se postopoma po svojih močeh vključi v domače delo in s tem v mnogočem razbremeni ženo. Tako jima ostane dovolj časa, da se posvetita drug drugemu. V marsikaterem zakonu pomeni to obdobje ponovno vzpostavitev tesnejših čustvenih vezi. Večinoma sta to starejša zakonca z odraslimi otroki, ki sta ju bolezen in možnost izgube drug drugega opomnila, kako zelo si pripadata in kako težko bi živela sama . Zakonci, ki se jim zdi, da se ne morejo več prilagoditi skupnemu življenju oz. so neprenehoma v nasprotjih, naj čimprej poiščejo strokovno posvetovalno pomoč (klinični psiholog, zakonske posvetovalnice). Verjetno je, da so težave razgalile probleme, ki so bili že dalj časa in nikakor niso nerešljivi, samo potrebno se jim je bolj posvetiti. Dobro razumevanje v družini pomaga bolniku k samozavesti in rehabilitaciji .
Pomembno je, da se bolnik in njegovi najbližji zavedajo, da z odstranitvijo grla bolnikove človeške kakovosti niso zmanjšane in da mu je občutek družabnosti, ljubezni in zaželenosti še mnogo bolj potreben kot pred boleznijo.
