Laringektomirani ima tudi zmanjšano zmožnost voha. Vzrok ni bolezen ali slabše delovanje vohalnega ustroja, temveč spremenjene anatomske okoliščine. Zaradi dihanja skozi traheostomo vonjave ne dosežejo vohalnih celic v nosni sluznici. Le zelo hlapljive sestavine, kot na primer eter ali bencin, bolnik zaznava tudi neposredno po operaciji. Vendar sčasoma večini uspe, da z izmeničnim stiskanjem in popuščanjem ličnih mišic zmanjšajo ali zvečajo prostornino ustne votline ter tako v nos prek žrela potisnejo nekaj zraka in z njim tudi vonjive snovi. Nekateri bolniki ne opažajo pri vohu in okusu po operaciji nobenih razlik. Ponavadi se tudi ne zmanjša želja po hrani in laringektomirani hitro nadomesti izgubljeno težo. Da se pri požiranju v požiralniku hrana ne zatakne, si mora laringektomirani zagotoviti za posamezne obroke dovolj časa, da zalogaje lahko dobro prežveči.
Bolniki, ki so bili pred ali po operaciji obsevani, praviloma izgubijo za nekaj časa okus, vendar se ta po krajšem času vselej povrne.
